Čutim, da poet se mora,
v nepravičnosti zbuditi,
tvegat, da preganjali ga bodo,
a se v bran nemočnih oglasiti.
O, pa še kako boli,
ko človek opazuje,
trend pohlepnega sveta,
ki malim vso krivico nadzoruje.
Res je nepravično,
v deželi sredi pametne Evrope,
da denar pravico si kupuje,
revežu pa možnosti so skope.
Žalostno verjameš vso kariero,
da si klenih prsi, vreden spoštovanja,
a šele ko narodu odslužiš, ti je jasno,
da trepljanje ne kupuje niti stanovanja.
Ko več ne moreš, vržejo te iz spomina,
par sto evrov izračunajo ti za na pot,
res ne boš v razredu prvem potoval,
a vsaj žaro si privoščil boš komot.
Nekoč, ko mlad si glavo nosil
v torbi kot kurir za neke tuje ideale,
še pomislil nisi, da lahko postal boš
kos neboditreba ga budale.
Ko si brezpogojno izvrševal
najtežje misli nekih igric kvazi generalov,
demokracija danes te ne potrebuje,
si v napoto njihovih prevalov.
Danes razvrednotijo ti vso zvestobo,
ki si jo ponudil ljubi lastni ti deželi,
snamejo ti uniformo, vzamejo pištolo,
še ponos bi radi tvoj in dostojanstvo imeli.
A na prsih značka ti pripadnosti ostane,
na pogrebu tudi ponjo pridejo krvniki,
naj mu lahka bo slovenska zemlja
iz lista govor ti preberejo veliki.
Pfej si bodi tako spoštovanje,
ko nagrobnik s črno dušo ti pacajo,
vrsto si izpraznil, šel pod rušo,
zdaj na razpolago tvoje spet imajo.
Pozabljen si, ti modri brat,
odideš v pokoj, vrata se zaprejo,
vse pravice skozi okna izpuhtijo,
usta, ki bi rekla hvala, s tabo umrejo.
Košček humusa postali bomo vsi,
pa tudi tisti, ki baje so danes nekaj več,
le, da meni bo mogoče kdo prinesel rožo,
a pri njih gomili bo nalašč pogledal preč.
by Mikla
v nepravičnosti zbuditi,
tvegat, da preganjali ga bodo,
a se v bran nemočnih oglasiti.
O, pa še kako boli,
ko človek opazuje,
trend pohlepnega sveta,
ki malim vso krivico nadzoruje.
Res je nepravično,
v deželi sredi pametne Evrope,
da denar pravico si kupuje,
revežu pa možnosti so skope.
Žalostno verjameš vso kariero,
da si klenih prsi, vreden spoštovanja,
a šele ko narodu odslužiš, ti je jasno,
da trepljanje ne kupuje niti stanovanja.
Ko več ne moreš, vržejo te iz spomina,
par sto evrov izračunajo ti za na pot,
res ne boš v razredu prvem potoval,
a vsaj žaro si privoščil boš komot.
Nekoč, ko mlad si glavo nosil
v torbi kot kurir za neke tuje ideale,
še pomislil nisi, da lahko postal boš
kos neboditreba ga budale.
Ko si brezpogojno izvrševal
najtežje misli nekih igric kvazi generalov,
demokracija danes te ne potrebuje,
si v napoto njihovih prevalov.
Danes razvrednotijo ti vso zvestobo,
ki si jo ponudil ljubi lastni ti deželi,
snamejo ti uniformo, vzamejo pištolo,
še ponos bi radi tvoj in dostojanstvo imeli.
A na prsih značka ti pripadnosti ostane,
na pogrebu tudi ponjo pridejo krvniki,
naj mu lahka bo slovenska zemlja
iz lista govor ti preberejo veliki.
Pfej si bodi tako spoštovanje,
ko nagrobnik s črno dušo ti pacajo,
vrsto si izpraznil, šel pod rušo,
zdaj na razpolago tvoje spet imajo.
Pozabljen si, ti modri brat,
odideš v pokoj, vrata se zaprejo,
vse pravice skozi okna izpuhtijo,
usta, ki bi rekla hvala, s tabo umrejo.
Košček humusa postali bomo vsi,
pa tudi tisti, ki baje so danes nekaj več,
le, da meni bo mogoče kdo prinesel rožo,
a pri njih gomili bo nalašč pogledal preč.
by Mikla
