Mnogo let obstajajo
na svetu le številke,
a v modri službi to so,
policisti, tudi šefi in snažilke.
Premetavajo na vrhu
in seštevajo, delijo,
a z vsakim njihovim računom
štalo na terenu naredijo.
Tam vzamejo enoto celo,
tu premestijo dva opazovalca,
pa spet čistijo na SKP
in rotirajo preiskovalca.
Nekdaj južno mejo so
na vrat na nos jo napolnili,
a ljudem so varnost v deželi,
znatno na terenu oslabili.
Kadrovski načrti, velik blef,
saj stik z realnostjo so izgubili,
le da politika lahko rovari
in jih pri vseh krajah nebi mi odkrili.
Ukinili so tri uprave,
LIBRA znanstveno je to ime
in zaslužek zdaj je res ogromen,
verjetno pa bo kako treba še.
Pravijo, da problematike pač ni,
saj da statistika lepo pokaže,
a nabirati ne more je nihče,
saj da teren je prazen ona laže.
Komu bodo potlej šefi,
če ukinili si bodo vse,
kadar žalostno bodo ugotovili,
da le vrag odnesel šalo je.
Zdaj po toliko zlaganih letih,
kadrovski so manjko ugotovili,
jamrajo spet na veliko,
češ, da oslabljeni smo, so sporočili.
Dvajset let o kadrih modrih,
sploh se smelo nič ni govoriti,
zdaj ko skoraj vse so ugonobili,
se bojijo tudi lastne riti.
Strokovnjake so v penzijo nagnali,
češ, da zakon to veleva,
objekte po deželi so prodali,
v ostalih zdaj vse sameva.
Tako pač je, ko vodi te nekdo,
ki klanja barvi se trenutni,
vse se v statistko zdaj spremeni,
problemi pa ostajajo akutni.
Oj kje si ti včasih modra čast,
ko so vodili tebe strokovnjaki,
bili smo branža spoštovana
in vsi le eno, poštenjaki.
Privzgojili so nam ta poklic,
pripadnost v slehernega vgradili,
stroki je pripadala vsa modra čast,
s politiko pa vse so ugonobili.
Uničili kadetnico so,
strli modro izobraževanje,
zdaj le redko kdo se nam pridruži,
saj vedo, da tu je sranje.
Ker …
že mnogo let obstajajo
v modrem svetu le številke,
nanje brezosebno smo pripeti,
policisti, tudi šefi in snažilke.
by Mikla
na svetu le številke,
a v modri službi to so,
policisti, tudi šefi in snažilke.
Premetavajo na vrhu
in seštevajo, delijo,
a z vsakim njihovim računom
štalo na terenu naredijo.
Tam vzamejo enoto celo,
tu premestijo dva opazovalca,
pa spet čistijo na SKP
in rotirajo preiskovalca.
Nekdaj južno mejo so
na vrat na nos jo napolnili,
a ljudem so varnost v deželi,
znatno na terenu oslabili.
Kadrovski načrti, velik blef,
saj stik z realnostjo so izgubili,
le da politika lahko rovari
in jih pri vseh krajah nebi mi odkrili.
Ukinili so tri uprave,
LIBRA znanstveno je to ime
in zaslužek zdaj je res ogromen,
verjetno pa bo kako treba še.
Pravijo, da problematike pač ni,
saj da statistika lepo pokaže,
a nabirati ne more je nihče,
saj da teren je prazen ona laže.
Komu bodo potlej šefi,
če ukinili si bodo vse,
kadar žalostno bodo ugotovili,
da le vrag odnesel šalo je.
Zdaj po toliko zlaganih letih,
kadrovski so manjko ugotovili,
jamrajo spet na veliko,
češ, da oslabljeni smo, so sporočili.
Dvajset let o kadrih modrih,
sploh se smelo nič ni govoriti,
zdaj ko skoraj vse so ugonobili,
se bojijo tudi lastne riti.
Strokovnjake so v penzijo nagnali,
češ, da zakon to veleva,
objekte po deželi so prodali,
v ostalih zdaj vse sameva.
Tako pač je, ko vodi te nekdo,
ki klanja barvi se trenutni,
vse se v statistko zdaj spremeni,
problemi pa ostajajo akutni.
Oj kje si ti včasih modra čast,
ko so vodili tebe strokovnjaki,
bili smo branža spoštovana
in vsi le eno, poštenjaki.
Privzgojili so nam ta poklic,
pripadnost v slehernega vgradili,
stroki je pripadala vsa modra čast,
s politiko pa vse so ugonobili.
Uničili kadetnico so,
strli modro izobraževanje,
zdaj le redko kdo se nam pridruži,
saj vedo, da tu je sranje.
Ker …
že mnogo let obstajajo
v modrem svetu le številke,
nanje brezosebno smo pripeti,
policisti, tudi šefi in snažilke.
by Mikla
Idila nekega modrega dne
v družbi prosti kavica se pije,
sonček je in toplo greje,
pa debata super se razvije.
Nedaleč stran nepridiprav,
študentki v nahrbtnik z roko seže,
skrivoma izvleče telefon
in si z denarnico postreže.
Med nami v prijetni družbi,
to dejanje je opazil Miha,
skoči brž za lopovom in ga podre
na tla, da žepni tat jo ne popiha.
Tu tišči ga brihto, ki se upira,
mi pa kličemo na 113 po policijo,
pridejo kaj kmalu in prevzamejo
tatiča, ki cel mesec ga lovijo.
Zadnjič, zopet mi v dobri družbi,
tam na trgu bučna prireditev,
na kamionskem odru špil,
praznuje neka se nam priključitev.
Kar naenkrat vrata banke se odprejo,
steče iz prostora zamaskiran pobalin,
ta, od prej prijatelj ne pomišlja,
spet požene se v dir adrenalin.
Ga prestreže zopet in na tleh ležita,
dajeta se moško do krvi,
toda Miha ne popušča
in naposled zamaskiranca ukroti.
Bil oborožen je in nevaren,
v malhi nosil je bogati plen,
zdaj prevzamejo ga Mihovi kolegi,
v fris pred vsemi je nepridiprav zelen.
In tako je Miha s srcem policist,
v prostem času veder, razigran,
a ko opazi lopove vselej ukrepa
saj je v modri službi 24 ur na dan.
Ko ostali prav lepo sedimo,
Miha tudi uživa, ampak opazuje,
deformacija mu le profesionalna
pač ne da, da pišmeuhovsko deluje.
Prav zato se ločita od vseh ostalih
modri brat in modra sestra,
preden drugi se zavejo, kaj dogaja,
zanju se začne minuta pestra.
Ne glede al' prosta sta ali v službi,
vedno biti morata na mestu,
ločevati vselej morata v sekundi,
kdo zabava naj se, kdo pristal bo v arestu.
In oba sprašujeta se …
… kdaj bodo spoznali veleumi,
da ne sodimo v javni isti koš,
ko se ločimo že gledano iz aviona,
pa čeprav nas plača isti al' enaki groš.
Prav zato v sproščeni družbi,
zbadljiva včasih vrže se debata,
»tebi pa se vidi, da si policaj,
že sam pogled in koncentracija te izdata.«
Dolžnost in vest sta tista dva napitka ,
ki zjutraj ju na tešče Miha spije,
prav zato pripravljen je za nas vse,
življenje tvegati, za narod srce bije.
by Mikla
v družbi prosti kavica se pije,
sonček je in toplo greje,
pa debata super se razvije.
Nedaleč stran nepridiprav,
študentki v nahrbtnik z roko seže,
skrivoma izvleče telefon
in si z denarnico postreže.
Med nami v prijetni družbi,
to dejanje je opazil Miha,
skoči brž za lopovom in ga podre
na tla, da žepni tat jo ne popiha.
Tu tišči ga brihto, ki se upira,
mi pa kličemo na 113 po policijo,
pridejo kaj kmalu in prevzamejo
tatiča, ki cel mesec ga lovijo.
Zadnjič, zopet mi v dobri družbi,
tam na trgu bučna prireditev,
na kamionskem odru špil,
praznuje neka se nam priključitev.
Kar naenkrat vrata banke se odprejo,
steče iz prostora zamaskiran pobalin,
ta, od prej prijatelj ne pomišlja,
spet požene se v dir adrenalin.
Ga prestreže zopet in na tleh ležita,
dajeta se moško do krvi,
toda Miha ne popušča
in naposled zamaskiranca ukroti.
Bil oborožen je in nevaren,
v malhi nosil je bogati plen,
zdaj prevzamejo ga Mihovi kolegi,
v fris pred vsemi je nepridiprav zelen.
In tako je Miha s srcem policist,
v prostem času veder, razigran,
a ko opazi lopove vselej ukrepa
saj je v modri službi 24 ur na dan.
Ko ostali prav lepo sedimo,
Miha tudi uživa, ampak opazuje,
deformacija mu le profesionalna
pač ne da, da pišmeuhovsko deluje.
Prav zato se ločita od vseh ostalih
modri brat in modra sestra,
preden drugi se zavejo, kaj dogaja,
zanju se začne minuta pestra.
Ne glede al' prosta sta ali v službi,
vedno biti morata na mestu,
ločevati vselej morata v sekundi,
kdo zabava naj se, kdo pristal bo v arestu.
In oba sprašujeta se …
… kdaj bodo spoznali veleumi,
da ne sodimo v javni isti koš,
ko se ločimo že gledano iz aviona,
pa čeprav nas plača isti al' enaki groš.
Prav zato v sproščeni družbi,
zbadljiva včasih vrže se debata,
»tebi pa se vidi, da si policaj,
že sam pogled in koncentracija te izdata.«
Dolžnost in vest sta tista dva napitka ,
ki zjutraj ju na tešče Miha spije,
prav zato pripravljen je za nas vse,
življenje tvegati, za narod srce bije.
by Mikla