Vprašajte me,
le zakaj bi status rad posebni
modri uniformi spremenil,
jaz povem vam,
da odgovore v spomina parku
na vklesanih ploščah sem dobil.
Jakob, Anton, Mitja, so imena,
ki so vpisana na prve kamne
sredi Tacenskega gaja,
niso ta bila dovolj zgovorna,
da pustili varnost smo v nemar,
ko vendarle se v naših vrstah spet dogaja.
Morali so še naslednji v grob prerani,
Damjan, Igor, Damir in kot zadnji Ivo,
bratje vsi, prijatelji na naši modri strani,
bo dovolj že tega cvetja,
in vsem oblastnikom dopovemo,
da zadosti nam je tega štetja.
Spomnimo jih …
1. januarja 1993 leta,
policistu mlademu na delu
je bila mladost vzeta,
ko je reševal opitega občana,
omahnil je čez rob v globino,
pot moža in policista je bila končana.
20. novembra 1997 se je pisalo,
ko na postajo pridrvi občan,
norcu čisto se je odpeljalo,
padel je nedolžen policist pod streli,
od takrat naprej drugače bo država,
nas zaščitila, smo ji verjeli.
6. januarja 2009 bilo je leta,
mladega spet policista
zadnja pesem je bila odpeta,
med lovom, ko srce ga je izdalo,
se je zgrudil v bolečini,
vlomilcu pa se najbrž je smejalo.
22. avgusta 2014 bilo je leta,
ko bolnika je zaustavil policist,
a vedel ni, da zadnja ura mu je šteta,
hladnokrvno je od blizu v glavo,
ga ustrelilo sodno neprištevno bitje,
kar tako, za lastno je zabavo.
4. julija 2015 se je pisalo,
ko nasilnež zvabi policista v past,
vozilo modro sredi ceste ni pričakovalo,
da se zver nasproti bo peljala
in v trenutku srečevanja čelno,
bo med nami zopet smrt sejala.
29. junija 2016 leta,
kolega zopet našega v modrem,
z nožem tujca je bila mladost odvzeta,
četudi sam nato si sodil je bedak,
globoka žalost nas je zopet ujela,
le zakaj ponovno nosimo mi žalni trak.
22. avgusta 2016 bil sodni dan,
ko v bolnišnici je streljal na obali
ta prekleti »krimi« veteran,
sodelavce zavil v žalost je globoko,
svojcem bolečino je naselil v prsi,
pustil krvaveti z rano je globoko.
Ste razumeli …
Nismo v istem košu,
kamor tlači nas birokracija,
mi smo v hudem v prvi vrsti,
smo presneto dobra policija.
In ne bomo popustili,
dokler status naš ne bo priznan,
da se padlim bomo poklonili,
njih življenje ni bilo zaman.
Vsem ki nosite to uniformo,
pa polagam na srce,
vsi stopimo v isto vrsto,
zafrkancije zdaj konec je.
by Mikla
le zakaj bi status rad posebni
modri uniformi spremenil,
jaz povem vam,
da odgovore v spomina parku
na vklesanih ploščah sem dobil.
Jakob, Anton, Mitja, so imena,
ki so vpisana na prve kamne
sredi Tacenskega gaja,
niso ta bila dovolj zgovorna,
da pustili varnost smo v nemar,
ko vendarle se v naših vrstah spet dogaja.
Morali so še naslednji v grob prerani,
Damjan, Igor, Damir in kot zadnji Ivo,
bratje vsi, prijatelji na naši modri strani,
bo dovolj že tega cvetja,
in vsem oblastnikom dopovemo,
da zadosti nam je tega štetja.
Spomnimo jih …
1. januarja 1993 leta,
policistu mlademu na delu
je bila mladost vzeta,
ko je reševal opitega občana,
omahnil je čez rob v globino,
pot moža in policista je bila končana.
20. novembra 1997 se je pisalo,
ko na postajo pridrvi občan,
norcu čisto se je odpeljalo,
padel je nedolžen policist pod streli,
od takrat naprej drugače bo država,
nas zaščitila, smo ji verjeli.
6. januarja 2009 bilo je leta,
mladega spet policista
zadnja pesem je bila odpeta,
med lovom, ko srce ga je izdalo,
se je zgrudil v bolečini,
vlomilcu pa se najbrž je smejalo.
22. avgusta 2014 bilo je leta,
ko bolnika je zaustavil policist,
a vedel ni, da zadnja ura mu je šteta,
hladnokrvno je od blizu v glavo,
ga ustrelilo sodno neprištevno bitje,
kar tako, za lastno je zabavo.
4. julija 2015 se je pisalo,
ko nasilnež zvabi policista v past,
vozilo modro sredi ceste ni pričakovalo,
da se zver nasproti bo peljala
in v trenutku srečevanja čelno,
bo med nami zopet smrt sejala.
29. junija 2016 leta,
kolega zopet našega v modrem,
z nožem tujca je bila mladost odvzeta,
četudi sam nato si sodil je bedak,
globoka žalost nas je zopet ujela,
le zakaj ponovno nosimo mi žalni trak.
22. avgusta 2016 bil sodni dan,
ko v bolnišnici je streljal na obali
ta prekleti »krimi« veteran,
sodelavce zavil v žalost je globoko,
svojcem bolečino je naselil v prsi,
pustil krvaveti z rano je globoko.
Ste razumeli …
Nismo v istem košu,
kamor tlači nas birokracija,
mi smo v hudem v prvi vrsti,
smo presneto dobra policija.
In ne bomo popustili,
dokler status naš ne bo priznan,
da se padlim bomo poklonili,
njih življenje ni bilo zaman.
Vsem ki nosite to uniformo,
pa polagam na srce,
vsi stopimo v isto vrsto,
zafrkancije zdaj konec je.
by Mikla
Pride Polde v službo,
običajno, nič kaj hudega sluteč,
popije kavico iz avtomata,
si uniformo gre obleč.
Na hitro se pogleda v šipi,
vse stoji na njemu kakor mora,
sicer bi ljudje kaj hitro rekli,
da za urejenost vlaga ne napora.
Sedeta s kolegico za mizo,
preletita aktualne vse dogodke,
na odpravo k šefu v pisarno,
da jima doda že slišane napotke.
Zadolžita vso opremo,
»zvezo, palico, lisice in pištolo imaš?«
»Vse pri meni je res kakor treba,
saj me dobro dolgo že poznaš!«
Potem odpeljeta se iz dvorišča,
vse kontrolne točke bosta obiskala,
mirno ukazane naloge bova izvedla,
drugega ne bova se tikala.
Toda glej ga zlomka, sredi idile,
oglasi se glas iz neustrašne OKaCe,
brž pojdita tja na mestni trg,
vlomili v zlatarno so baje.
Greva tja, zavihava rokave,
zbereva podatke vse, ne tikava prav nič,
vse poročava nazaj izmene vodji,
reče: »Sama bosta morala, je cel hudič«.
In tako s posvetom preiskovalnega sodnika,
ob nasvetih pravno izurjene tožilke,
midva pač natančno delava ogled
in zavarujeva en delček puščene žvečilke.
Sredi vsega zlatega popisa,
zopet jima telefon zvoni,
kaj obirata se toliko na tem primeru,
na nesrečo, kjer pobegnil je voznik se že mudi.
Spet na hitro nekaj skupaj narediva,
»Žal se oglasila bova spet kasneje«
zlatar nemočen sredi modrega traku,
ne reče nič ampak se kislo smeje.
Že hitiva tja v križišče,
kjer na bi ujela brihtneža s pobega,
je napeto tekel čas ob cesti,
partnerica vsa nestrpna: Ka, ga nega?
Preden pride v zvezo nama ta preklic,
saj so menda to zgubo že ujeli,
se zadere po mobilnem naš dežurni,
da klic nasilja v družini so prejeli.
Gresta tokrat tja, kjer klici so doma,
potrkata na vrata, je tišina,
ko se zopet sliši »Na pomoč!«
oba sta polna modrega adrenalina.
Vlomita v stanovanje, vse se joče,
mati in oba otroka, vsi so plavi,
ni potrebe spraševanja,
od kje udarci so in le čigavi.
V pomoč dodatna je patrulja zdaj prišla,
nasilneža so skupaj komaj vklenili,
se približati družini več ne sme,
mu približevanja so prepoved odredili.
Delno strgana je uniforma,
tu pa tam kak madež je krvavi na tekstilu,
sta s kolegom komaj na pol šihta,
taka se na hitro spravita h kosilu.
Po obedu gresta do zlatarja spet,
da dokončata prej začeto delo,
dobro je, da se je kljub vsemu
potrpežljivemu zlatarju čakati hotelo.
Ko zaključita, posnameta vse s kraja,
z dokazi vsemi vrneta se v enoto,
računalniki zasedeni so vsi po vrsti,
zdi se jima kakor, da sta v napoto.
Kmalu sedež za mašino se izprazni,
presneta se začne birokracija,
spisat vse odredbe, dokumente
in zapisnike izpolnit je norija.
Komaj spišeta za silo,
morata odredbe za nasilje vročiti,
saj ta brihta agresivna mora uradno
z odredbo pač seznanjen biti.
Končno je zadihal dan,
še poročilo treba jima bo spisati,
podaljšujeta že v nadure,
saj pač mora vse se dokončati.
Pa razmišlja Polde prav potiho,
je tudi drugim javnim uslužbencem tak dan,
navadno običajna katastrofa,
in po tem domov se vrne nasmejan?
Ob koncu službe pade kavica še zadnja,
ko lovita stres prekleti, da ne uteče,
spravita ga čvrsto na postaji,
da doma se pri družini ne opeče.
Ne napadajte me v detajle,
ni povsod in zmeraj ni tako,
a podobne zgodbe si delimo,
tisti s par sto evri in tisti z jurja sto.
Za nas je običajno,
kar za vas niti slučajno!
by Mikla
običajno, nič kaj hudega sluteč,
popije kavico iz avtomata,
si uniformo gre obleč.
Na hitro se pogleda v šipi,
vse stoji na njemu kakor mora,
sicer bi ljudje kaj hitro rekli,
da za urejenost vlaga ne napora.
Sedeta s kolegico za mizo,
preletita aktualne vse dogodke,
na odpravo k šefu v pisarno,
da jima doda že slišane napotke.
Zadolžita vso opremo,
»zvezo, palico, lisice in pištolo imaš?«
»Vse pri meni je res kakor treba,
saj me dobro dolgo že poznaš!«
Potem odpeljeta se iz dvorišča,
vse kontrolne točke bosta obiskala,
mirno ukazane naloge bova izvedla,
drugega ne bova se tikala.
Toda glej ga zlomka, sredi idile,
oglasi se glas iz neustrašne OKaCe,
brž pojdita tja na mestni trg,
vlomili v zlatarno so baje.
Greva tja, zavihava rokave,
zbereva podatke vse, ne tikava prav nič,
vse poročava nazaj izmene vodji,
reče: »Sama bosta morala, je cel hudič«.
In tako s posvetom preiskovalnega sodnika,
ob nasvetih pravno izurjene tožilke,
midva pač natančno delava ogled
in zavarujeva en delček puščene žvečilke.
Sredi vsega zlatega popisa,
zopet jima telefon zvoni,
kaj obirata se toliko na tem primeru,
na nesrečo, kjer pobegnil je voznik se že mudi.
Spet na hitro nekaj skupaj narediva,
»Žal se oglasila bova spet kasneje«
zlatar nemočen sredi modrega traku,
ne reče nič ampak se kislo smeje.
Že hitiva tja v križišče,
kjer na bi ujela brihtneža s pobega,
je napeto tekel čas ob cesti,
partnerica vsa nestrpna: Ka, ga nega?
Preden pride v zvezo nama ta preklic,
saj so menda to zgubo že ujeli,
se zadere po mobilnem naš dežurni,
da klic nasilja v družini so prejeli.
Gresta tokrat tja, kjer klici so doma,
potrkata na vrata, je tišina,
ko se zopet sliši »Na pomoč!«
oba sta polna modrega adrenalina.
Vlomita v stanovanje, vse se joče,
mati in oba otroka, vsi so plavi,
ni potrebe spraševanja,
od kje udarci so in le čigavi.
V pomoč dodatna je patrulja zdaj prišla,
nasilneža so skupaj komaj vklenili,
se približati družini več ne sme,
mu približevanja so prepoved odredili.
Delno strgana je uniforma,
tu pa tam kak madež je krvavi na tekstilu,
sta s kolegom komaj na pol šihta,
taka se na hitro spravita h kosilu.
Po obedu gresta do zlatarja spet,
da dokončata prej začeto delo,
dobro je, da se je kljub vsemu
potrpežljivemu zlatarju čakati hotelo.
Ko zaključita, posnameta vse s kraja,
z dokazi vsemi vrneta se v enoto,
računalniki zasedeni so vsi po vrsti,
zdi se jima kakor, da sta v napoto.
Kmalu sedež za mašino se izprazni,
presneta se začne birokracija,
spisat vse odredbe, dokumente
in zapisnike izpolnit je norija.
Komaj spišeta za silo,
morata odredbe za nasilje vročiti,
saj ta brihta agresivna mora uradno
z odredbo pač seznanjen biti.
Končno je zadihal dan,
še poročilo treba jima bo spisati,
podaljšujeta že v nadure,
saj pač mora vse se dokončati.
Pa razmišlja Polde prav potiho,
je tudi drugim javnim uslužbencem tak dan,
navadno običajna katastrofa,
in po tem domov se vrne nasmejan?
Ob koncu službe pade kavica še zadnja,
ko lovita stres prekleti, da ne uteče,
spravita ga čvrsto na postaji,
da doma se pri družini ne opeče.
Ne napadajte me v detajle,
ni povsod in zmeraj ni tako,
a podobne zgodbe si delimo,
tisti s par sto evri in tisti z jurja sto.
Za nas je običajno,
kar za vas niti slučajno!
by Mikla
