Ni dolgo trajalo,
že v mrzlo skalo
vnovič klešemo ime,
»POČIVAJ V MIRU IVO«,
ki še danes zjutraj
bil si nasmejano vpet
v naše modro,
neločljivo tkivo,
a za mnoge izmed njih
številka OSEM si
v spomina parku
in za dan al' dva gradivo…
Na isti dan,
dve leti pač kasneje,
padel modri brat
si spet pod streli,
a naj vedo vsi,
da modro reko
tvojih sester, bratov
so v srce zadeli,
par suhih solzic
in retoričnih podvigov,
pa bomo na prste
že DEVET prešteli…
Kuki, Igor, Damir
niso še dovolj,
krvavo v pesti
norcev obležali,
v svet pozabe
smo se kmalu skrili,
zlikali si srajce bele,
da bi se ob jami znova zbrali,
sprašujem vas,
do kdaj bomo molče kričali,
kje na plošči meja je,
ko mi ne bomo niti več jokali…
by Mikla